ODLOČATE SE, KJE BO OTROK V ČASU VAŠE ODSOTNOSTI?
Ko se izteka porodniški dopust, se pred zaposlenimi starši pojavi vprašanje, komu zaupati otroka v času odsotnosti. Pri iskanju najbolj primerne vzgojno- varstvene oblike se vam poraja vrsta vprašanj, na katere iščete odgovore.
Naše prednosti:
– Smo dobro organizirani in imamo za različne potrebe staršev prilagojen odpiralni čas (dopoldne, popoldne, izmenično).
– Za otroke skrbijo za delo z otroki strokovno usposobljene vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic.
– Zagotavljamo spodbudne igre in usmerjene dejavnosti za razvoj otroka skupaj s celotno oskrbo, ki zajema tudi raznovrstno uravnoteženo prehrano, nego, počitek glede na individualne posebnosti otrok, veliko dejavnosti na prostem.
Dvomi:
– Otrok bo izpostavljen večji možnosti raznovrstnih okužb?! To je res, skrbimo pa za kar najboljše zdravstveno-higienske pogoje in prosimo starše, da obolelega otroka zadržijo doma.
– Ali bo za enoletnega otroka v skupini drugih otrok dovolj časa, naklonjenosti in pozornosti ter ukvarjanja s strani odrasle osebe? Do tretjega leta starosti imamo heterogene oddelke, kar pomeni, da so vanje vključeni otroci od enega do treh let. Torej v skupini niso le enoletni otroci. Starejši otroci pa imajo radi že tudi igro v paru in v manjši skupinici vrstnikov in potrebujejo v tem času nekoliko manj sodelovanja odraslega, ki se takrat lahko bolj posveti mlajšim. V oddelku sta vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice, ki glede na zgoraj navedeno lahko poskrbita tudi za dovolj individualne pozornosti tudi posameznemu otroku.
– Kako je z uvajanjem?
Čas uvajanja je namenjen temu, da se bo otrok pri nas dobro počutil, da se bo čutil varnega in sprejetega. Naš trud je usmerjen v to, da se otrok naveže na naše strokovne delavke, da jih sprejme ¨za svoje¨. Zlasti pri najmlajših je pomembno, da dobijo v vrtcu ¨nadomestne mame¨.
To najbolje dosežemo s pomočjo, sodelovanjem in zaupanjem staršev.
ZA OTROKA PRAVZAPRAV NE POTREBUJETE VARSTVA
Nekateri starši imate otroka pri babici, teti ali pa ste brez zaposlitve in je otrok v domači oskrbi.
Strokovnjaki ugotavljajo, da je vrtec koristen za slehernega otroka, ne le za tistega, ki ga starši nimajo komu pustiti, ko gredo v službo. Tako je vrtec po tretjem letu ustrezno dopolnilo domači vzgoji in je tudi varovalni dejavnik, ki močno podpre individualizacijo otroka. Otrok ima v tem obdobju že tudi potrebo, da se pridruži igri vrstnikov, čeprav mora pri tem premagati bojazni zaradi ločitve od staršev.
VRTEC KORISTI OTROKOVEM RAZVOJU NA VEČ NAČINOV:
– Prispeva k otrokovemu osamosvajanju. Otrok ima v vrtcu priložnost, da še bolj skrbi zase kot doma. – Otrok ima priložnost srečati doslej neznane odrasle osebe, ki ravnajo z njim vzgojiteljsko. Deloma se ločuje od staršev, vsaj del dneva. Tako se sama od sebe zmanjšujeta njegova odvisnost od njih in možnost, da bi se naslanjal nanje v svoji dejavnosti. – Otrok je v družbi drugih otrok in ima priložnost razvijati sposobnost prilagajanja drugim osebam in primernega obnašanja v stiku z njimi. Na ta način se pripravlja tudi na šolo, ki je zato ne doživi kot naglo in veliko spremembo v svojem življenju, kot se to zgodi otrokom, ki niso nikoli hodili v vrtec. Otrok se že v vrtcu navadi, da ima razne obveznosti zunaj doma in se osamosvoji v novih dejavnostih.
– Otrok vsekakor potrebuje odrasle, saj so mu vzgled, po katerem se uči, kako se obnaša odrasel človek. Toda samo poleg odraslih se ne more vaditi, kako se bo obnašal do svojih sovrstnikov, kako bo z njimi ustvarjal tovarištvo, prijateljstvo in druge pozitivne odnose med ljudmi. Tega se lahko nauči samo med osebami, ki imajo podobne potrebe, nagnjenja in dejavnosti, torej med drugimi otroki.
ČE POVZAMEMO:
Z vključitvijo v vrtec si otrok širi fizično, spoznavno in socialno okolje. Vrtec pozitivno vpliva na otrokov spoznavni, govorni in socialni razvoj.
Obstajajo pa tudi pozitivne povezave med kakovostjo življenja v družini in pozitivnim vplivom vrtca na otrokov razvoj in učenje.
Viri: Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb! Maribor: Obzorja. Marjanovič Umek, L. (1995). Vrtec in otrokov razvoj. Sodobna pedagogika št. 7/8. Praper, P. (1995). Tako majhen, pa že nervozen. Nova Gorica: Educa.